Zveličanje, ki se skriva v zakramentih, temelji na Jezusovem učlovečenju, smrti (daritvi) na križu in vstajenju, pa tudi v tem, da je bil Sveti Duh poslan med nas in med nami deluje.
Predpogoj, da zakrament lahko razvije svoj zveličavni učinek, je vera.
V zakramentu so prisotne štiri med seboj soodvisne dimenzije:
V Svetem pismu med drugim piše: „Trije namreč pričujejo: Duh in voda in kri. In to troje je zedinjeno“ (1 Janez 5, 7.8). V tem zaporedju Novoapostolska Cerkev pozna tri od Jezusa postavljene zakramente.
Zakrament svetega krsta z vodo je prvo in osnovno milostno sporočilo troedinega Boga človeku, ki veruje v Jezusa Kristusa. S krstom krščenec postane deležen zasluženja, ki ga je Jezus s svojo daritvijo na križu doprinesel za ljudi.
Izvirni greh se pri krstu izbriše, krščencu pa je omogočen prvi tesnejši odnos z Bogom - postane kristjan. Tako postane član cerkvenega občestva, torej član skupnosti tistih, ki verujejo v Jezusa Kristusa in ga priznavajo za Gospoda. Krščenec obljubi, da se bo izogibal grehu in svoje življenje uravnaval tako, da bo posnemal Kristusa.
Krst z vodo predstavlja prvi korak k obnovitvi človeka skozi delovanje Svetega Duha. S krstom Bog krščencu odpre pot do zveličanja v Kristusu in na koncu do popolnega odrešenja. Sveti krst z vodo in sveto zapečatenje skupaj pripeljeta človeka do preporoda iz vode in Duha.
Zakrament svetega krsta z vodo lahko prejmejo tudi otroci. V tem primeru starši oznanijo svojo vero v Jezusa Kristusa in obljubijo, da bodo krščenca vzgajali skladno z evangelijem.
Ker je sveti krst z vodo zaupan celotni Cerkvi, ga priznavajo tudi druge Cerkve, kar pomeni, da je v imenu troedinega Boga izpeljani krst z vodo veljaven tudi v Cerkvah drugih veroizpovedi.
Z zakramentom svetega zapečatenja se dar Svetega Duha prenese na verujočega - Božji Duh se trajno naseli v človeka, Bog sam pa oblikuje njegovo nrav.
Z zapečatenjem se dovrši preporod iz vode in Duha, ki ga Bog začne vršiti pri krstu z vodo. Verujoči postane božji otrok in dedič obljubljene blažene prihodnosti, poklican je, da se pridruži nevesti Gospodovi in postane prvenec v bodočem Kristusovem kraljestvu.
S krstom osnovani tesni odnos človeka do Boga ob svetem zapečatenju preide v novo dimenzijo.
Po pričevanju Svetega pisma je sveto zapečatenje vezano na službo apostola in se podeljuje s polaganjem rok in molitvijo apostola tako pri otrocih kot pri odraslih.
Zakramente lahko prejme vsakdo ne glede na starost, poreklo ali spol.
Sveto obhajilo je praznik veselja in zahvale. Pri njem gre za obhajanje spomina, saj se najprej spominjamo Kristusove enkrat doprinešene in večno veljavne smrti na križu.
Pri svetem obhajilu gre tudi za izpoved vere - izpoved, da verujemo v Kristusovo smrt, vstajenje in ponovni prihod.
Pri svetem obhajilu gre v trojnem oziru tudi za obhajanje skupnosti - skupnosti Jezusa Kristusa z apostoli, njegove skupnosti z vsemi verujočimi in skupnosti vseh, ki so prisotni pri bogoslužju.
Sveto obhajilo duši omogoča, da ohrani večno življenje in ji daje gotovost, da bo ostala v živi skupnosti z Odrešenikom Jezusom Kristusom (Janez 6, 51-58). Jezusovo „telo in kri“ se danes izročata ljudem kot kruh in vino v obliki hostije.
Kruh in vino se skozi samo dejanje posvetitve (konsekracijo) in besede posvečenja v osnovi ne spremenita. Dodana pa jima je substanca Jezusovega telesa in krvi (konsubstanciacija).
V svetem obhajilu kruh in vino poosebljata človeško naravo, telo in kri pa božansko naravo Jezusa Kristusa.
Kruh in vino nista metafori ali simbola za Jezusovo telo in kri; telo in kri sta dejansko prisotna, hostija postane realno Kristusovo telo (realna prezenca).
Tudi Jezusova daritev je v svetem obhajilu navzoča.
Z zaužitjem hostije v veri človek vase sprejme Kristusovo nrav in prejme novo moč, s katero premaguje vse, kar bi bilo lahko v oviro večnemu zveličanju duše (prim. Razodetje 12, 11).